drugem, pesniškem polu njegovega življenja so se takrat začeli dogajati usodni premiki. Matija Čop, morda najbolj izobraženi Slovenec tistega časa, se je naposled vrnil v Ljubljano in se začel živahno družiti s Prešernom. Čopova izjemna teoretska podkovanost in predvsem jasno usmerjen pogled v nujnost razvoja literature v slovenskem jeziku sta se ujela s Prešernovim pesniškim darom in željo, da bi se slovenščina čimprej kultivirala, da bi se lahko Slovenci z njo enakovredno postavili ob bok Nemcem in drugim narodom. Gorenjski dvojec je našel skupno zmagovalno formulo in seveda veliko ovir, ki jih je bilo treba preskočiti, od okostenele janzenistične miselnosti na področju duhovnih zadev, ki jo je zagovarjala duhovščina, do policijskega nadzora in terorja v državno-političnih zadevah, ki ju je vzdrževal Metternichov absolutizem. Prešeren je na Čopov nasvet začel uvajati romanske pesniške forme, pisati v tercinah in stancah, zložil je prve sonete in s tem odprl slovenski poeziji nove prostore. Vse več je bilo novih pesmi, zato je zorela tudi zamisel o izdaji zbornika slovenskih pesmi, ki je kot Kranjska čbelica leta 1830 in nato še štirikrat prinesla številne Prešernove objave. Kranjska čbelica je postala poglavitni medij za objavljanje Prešernovih pesmi. Pesniške sadove Prešernovega prijateljevanja s Čopom ponazarjajo predvsem elegija Slovo od mladosti, ciklus Ljubezenski sonetje in programska satira Nova pisarija. V njej je pesnik briljantno osmešil tedaj prevladujoče pojmovanje, naj bo poezija poučna, utilitarna, in tudi poglavitne zagovornike takšnega mišljenja. Spopad med svobodomisleci in nazadnjaki se je še stopnjeval, zlasti Prešeren je bil vse ostrejši, tako da je tudi cenzura postajala vse bolj nemirna. Pesnika je moral brzdati celo njegov mentor, Čop, kar Prešernu ni bilo najbolj po volji. Pri tretjem zvezku Kranjske čbelice je Čop s svojim ugledom na Dunaju izposloval, da bo sam pregledal besedila, pri tem pa sta si s Prešernom prišla navzkriž. Čop je hotel umiriti strasti in je med drugim črtal pesem Apel podobo na ogled postavi, v kateri Prešeren Kopitarju zabrusi: "le čevlje sodi naj kopitar"! Pesnika je to precej razburilo in Čopu je pisal ostro pismo. Pozneje se mu je opravičil, razloge za Prešernovo nepremišljeno ravnanje in občasno malodušje, ko ni verjel v kakovost svojega pesništva, pa gre iskati v poklicnih težavah. Zastonjsko delo praktikanta v državnih uradih namreč ni obrodilo sadov, predstojniki so, čeprav so bili z njim zadovoljni, zavrnili njegove prošnje za finančno pomoč, poleg tega ni kazalo, da se mu obeta redna zaposlitev. Tako se je bil France Prešeren prisiljen dokončno odpovedati uradniški karieri in kot odvetniški pripravnik koncipient je stopil v redno službo k dr. Baumgartnu.