Miha Mazzini: Danes zagotovo zaposlujejo čisto drugače

Iz svobodnika do redno zaposlenega, Miha Mazzini še vedno uspešno prepleta delo v redni zaposlitvi in pisateljevanje, literaturo sedaj piše kot hobby, torej zvečer in v noč. Je kolumnist, ki s svojim realnim in kritičnim pogledom marsikomu odstira pogled na stanje v družbi. Povprašali smo ga o njegovih kariernih odločitvah, kaj najraje dela ter kaj svetuje iskalcem zaposlitve in zaposlenim.

Kakšno karierno pot ste prehodili do danes? Vrsto let ste bili svobodnjak, nato pa ste se redno zaposlili. Je bilo to spontano ali ste se zaposlili načrtno?
Bolj naključno - ponudili so mi službo in po precej letih svobodnjaštva sem ga bil ravno prav naveličan. Ljudje načeloma s starostjo gremo skozi različna obdobja: svobodnjaštvo ima prednost pri mlajših, redna služba pri starejših. Širina izkušenj, ki jih dobiš s svobodnjaštvom, se mi zdi nujna, po drugi strani pa z leti razpršenost mnogih del postane utrujajoča, da ne govorim o minimalni socialni in zdravstveni varnosti.  Je pa res, da so sedanje mlajše generacije obsojene na prekerna dela in vedno več jih je tudi čisto nesmiselnih, brez možnosti redne zaposlitve.

Naziv vašega delovnega mesta?
Specialist; sem strokovnjak za uporabniško izkušnjo, torej za stik človeka s programom in/ali storitvijo, skratka, podjetjem.

Kako izgleda vaš delovni dan?
Kot delovni dan večine: presedim ga za računalnikom.

Vaš diapazon dela je zelo širok, ste pisatelj, scenarist, režiser, kolumnist, kritik stanja družbenega duha, vabijo vas tudi kot predavatelja… Poleg tega opravljate redno delo. Kaj najraje delate?
Na dnu vsega sem pisatelj. Če bi bilo mogoče, bi z veseljem to tudi počel cel dan, tako pa pač pišem literaturo kot hobby, torej zvečer in v noč.

Kako ste pri redni zaposlitvi uspeli nanizati toliko dodatnih del, namreč ste kolumnist, izdali ste številne knjige, delujete kot scenarist, režiser, predavatelj, ipd. Je težko usklajevati »resno« službo in ostale projekte?
Več imate dela, bolje se zorganizirate (ali pa pregorite). Pač nimam časa oklevati in se prestopati -- premislim in naredim.  Ker gre med službo in pisanjem za zelo različni opravili, vmes vtaknem šport, da si sperem glavo in lahko preklopim. Je pa res, da bo dosti knjig ostalo nenapisanih, predvsem tiste, stvarne, torej ne literaturne. Kot kaže tudi tista, sistematska, o slovenstvu.

Ali vas delo na »obeh straneh« bogati in prinaša dodatna znanja, da jih lahko medsebojno povezujete?
Kot svobodnjak sem sprva zelo veliko programiral in dalo mi je strukturo - program ni dosti drugega kot struktura, struktura, struktura. Zanimivo, od vseh literarnih zadev je celovečerni film temu najbolj podoben.

Kaj pa je skrb za uporabniško izkušnjo drugega kot oblika vživljanja v drugega človeka? Kar itak počnem za literaturo, torej pač počnem še za službo.

Vas nadrejeni v vašem podjetju podpirajo pri ostalem delu? Ali so vas kdaj ovirali pri vaših ostalih projektih?
Izrecno sem v vseh teh letih samo enkrat prosil za neplačan dopust, ko sem režiral svoj prvi film, Izbrisano, in ga tudi dobil, za kar se lepo zahvaljujem.

Ste oseba brez dlake na jeziku. Je to pri vašem delu prednost ali slabost?
Odvisno od tistega, ki vodi projekt. Če poveljuje zaradi lastnega ega, potem odkrite besede ne prenese. Če dela za uspeh projekta, potem mi je hvaležen.

Kako ste poiskali svojo prvo »službo«? Je bilo težko?
Po fakulteti sem se odpravil iskat svojo prvo službo in bilo je ne samo težko, marveč nemogoče, a čisto iz drugih razlogov, kot sem pričakoval: vsi so poskušali z menoj najti enega samega sorodnika ali vsaj znanca, jaz pa prihajam iz družine, ki je bila glede tega precej izolirana. "Čigav pa si?" so me spraševali in bili čisto šokirani, ker nisem bil "njihov". Videlo se je, da bi me radi vzeli, ampak, kdo bo jemal mladega strokovnjaka, s katerim ni sorodstveno povezan, pa čeprav v stotem kolenu?

In tako sem postal svobodnjak.

Skratka, najprej sem si na svojem področju moral narediti ime, ki je bilo tako krepko, da je preglasilo celo sorodstvene zahteve.

A to iskanje službe je potekalo davno, danes zagotovo zaposlujejo čisto drugače, po sposobnostih.

Kako vidite prihodnost dela v Sloveniji, na svetu? Verjamete, da bodo stroji prevzeli naše delo, oziroma kaj po vašem mnenju moramo spremeniti, da se to nebi zgodilo
To se bo zgodilo in ničesar ne moremo storiti. Delo že postaja statusni simbol in kot takega ga plačujejo vedno manj. Saj imaš status, zakaj bi še denar?

Gre za globoke spremembe,  ki se dogajajo na podlagi globalizacije in izgube svetovnega primata Zahoda, kar pomeni, da v tem trenutku rabimo v vladah najpametnejše možne politike, ljudi z vizijo in strategijo.

A spremembe vedno povzročijo strah, zato ljudje pač volijo tiste, ki namesto prilagoditve času obljubljajo nazaj v preteklost, torej nekaj nemogočega, kar pomeni, da nam slabo kaže.

Ali je za Slovence delo še vedno vrednota, saj nenehno poslušamo, da danes, predvsem mladi sploh ne bi več delali?
V slovenstvu je vrednota delo, ne učinek. Idealno bi torej bilo delati in delati in nikoli nič narediti. Človek, ki bi delal le zato, da nekaj naredi, je pri nas precej sumljiv - saj veste, zvišal nam bo normo, kdo si pa misli, da je, itd.

Obenem očitno neverjetno veliko slovenskega gospodarstva temelji na slabo plačanem delu in zato vse te drame in gnusne propagande o tem, da ne smemo zvišati socialnih podpor in minimalne plače.

Če imate gospodarstvo, ki tekmuje z nerazvitimi, potem ste v resnih težavah. Kajti točno ta dela bodo najprej prevzeli roboti.

Pri nas se 80% populacije vpiše univerzo zato, da lahko kelnari - če se pa upre in hoče početi kaj več, ga pa zmerjajo, da je lenuh. 

Vemo da imate otroke. Kako jih »pripravljate«, da bo vstop na trg dela lažji, oziroma ali so že vstopili na trg dela in kakšen je bil ta prehod?
Pri nas je sistem narejen tako, da odrasli otroci živijo doma, kjer jim ni treba plačevati najemnine in hrane. Zato lahko delajo za minimalca ali še manj, ker jim je ta denar žepnina. Če od otroka pričakujete samostojnost in bivanje na svojem, potem otroku skorajda ne preostane drugega, kot da vas objame v slovo in gre delat v tujino.

Vir slike:TwitterMenite, da so današnji mladi lenuhi in brez delovnih navad?
Oboje, po čemer sprašujete, če se pojavi, je le simptom narkoze. Po raziskavah več kot 80% mlajše generacije meni, da bodo nekega dne, kmalu, obogateli. Zgodil se bo čudež in tarara-ram, bogastvo bo njihovo. Sodobni kapitalizem je pač verski sistem.  Podpirajo ga omenjeni starši, ki otroke bivajo in hranijo do lastne smrti ali še dlje. Po uradnih podatkih Slovenci gredo od doma pri 34. letu ali kasneje.

Ko se zgodi trenutek spoznanja, da čudežnega bogastva ne bo, izgineta tudi lenoba in delovne navade natreniramo, ker jih preprosto moramo, če želimo biti učinkoviti.

Kaj svetujete mladim, kako naj se lotijo iskanja zaposlitve, če ne najdejo dela na svojem področju?
Nekaj, kar izginja ali je že  izginilo v vsem Zahodu: prastara pot od vajenca do mojstra. Nedavno je Ana Roš v intervjuju povedala, da je pri sestavi vrhunske ekipe kuharjev morala poseči povsem izven Slovenije, le en sam mladenič je bil pripravljen sodelovati. Gre za pogodbo, ko mojster reče vajencu: pet let boš garal kot kreten in hudo ti bo, a potem boš mojster. Vajenec točno ve, kaj ga čaka in koliko bo trajalo. A ker je to res naporno, precej ljudi seveda raje izbere nesmiselno delo, ki ga potem opravlja desetletja, delo brez mojstrstva, ki človeka razje od znotraj in zunaj.

Trdno verjamem, da je bistvena sestavina življenja smiselno delo. To je torej moj edini nasvet: najdite si ga. Aja, še nekaj: smiselna dela se seveda lahko s starostjo spreminjajo, torej ne zakrnite v nečem, kar več nima smisla.

Bi glede na prehojeno pot karkoli spremenili, naredili drugače?
Mogoče edino prej - počasen sem, da je neverjetno. Ampak to je o sebi dejal tudi Freud, s tem se tolažim.

Za konec, kaj bi sporočili našim bralcem, ki bodisi iščejo svojo prvo zaposlitev ali pa jo želijo zamenjati, potrebujejo zaposlitev še do upokojitve?
Tistim, par let do upokojitve: ne pozabite, da ste pripadnik naroda, ki se znajde v vsaki situaciji. Menjale so se oblasti, narodi nad nami in družbeni sistemi, mi pa smo vse nategnili. To naj vam daje pogum, da najdete najboljšo rešitev in ne obupate.

Prva zaposlitev: človek, ki je našel smiselno delo in ga želi opravljati, izžareva željo po učenju, postati hoče mojster. Takemu je težko reči ne. Spet omenjam Ano Roš v tistem intervjuju, ko je mlada Beograjčanka peš prišla do nje iz Ljubljane, češ, hočem se učiti - kdo bo zavrnil takega kandidata?

Če pa pride človek, ki je povsem brez izkušenj in ni tistega dela opravljal v življenju niti minute, pa hoče vedeti, kolikšna je plača in dodatki, potem ga ne boste vzeli. Saj gre za vajenca, ki misli, da je mojster.

Skratka, pri sebi najprej poskrbite za stik z realnostjo; v čem ste vajenec in v čem mojster. Če niste mojster v ničemer, ste vajenec v vsem. Amen.

Četudi ste prisiljeni v delo, ki vam je povsem nesmiselno, pa lahko sebe zamotite s tem, da se v njem izmojstrite, medtem ko iščete drugo zaposlitev. Tukaj mi misel uide v lokale, kjer že leta in leta strežejo isti študenti in še zdaj vse storijo napačno. Razumem, da so v to delo prisiljeni, vendar, da lahko nekaj let po osem ur na dan izključite svojo željo po učenju, takih ljudi ne razumem.  Pa če sem natakar silom prilik, naj bom vsaj dober natakar.  Če nič drugega, bo lahko iskal boljšo natakarsko službo kot mojster, ne pa kot večni vajenec.


Pripravila: Sanda Jerman, vodja HR projektov pri mojazaposlitev.si
Vir slik: Siol in Twitter