Strah glede zaposlitve se je pričel oglašati že v četrtem letniku fakultete. Pojavljala so se vprašanja: kje, kdo, kako brez izkušenj, …? Strah je bil toliko večji, ker sem v tistem času živela že sama, brez podpore staršev. Ker položnice prihajajo vsak mesec, sem se takoj po zaključku predavanj in v času, ko sem pisala diplomo, zaposlila v tovarni, kjer sem delala dvoizmensko delo, 8 ur za trakom. Vedela sem, da ob takem monotonem delu ne bom zdržala. A sem se odločila, da bom za prvo službo vzela karkoli. Ko bom diplomirala, si bom našla pa temu primerno izobrazbo. Tako sem mislila: da mi bo diploma prinesla službo. A se je zgodilo že brez tega. Namreč, tudi ko sem bila redno zaposlena v službi, ki me je dolgočasila, sem dajala prošnje za drugo zaposlitev. Vsak dan sem veliko časa namenila iskanju nove zaposlitve. Vsem ljudem, ki sem jih spoznavala, sem povedala, da iščem drugo službo. In tako me je poklical sošolec in povedal, da v njegovem podjetju iščejo sanitarnega inženirja. Šla sem na razgovor, kjer so mi povedali, da bomo v poskusnem času enega meseca delali trije. Tri osebe z enako izobrazbo. Jaz brez izkušenj in (še) brez diplome. A sem se odločila tvegati. Strah me je bilo. Zelo. Bila sem namreč odvisna samo od sebe, tudi finančno. A sem vseeno pustila službo za nedoločen čas in sprejela izziv. Dala sem vse od sebe, razmišljala, kaj bi novega doprinesla podjetju, katere izboljšave bi bile mogoče, … Bilo je težko, ker sem se komaj spoznavala z delom, a sem že iskala novitete. In opazili so me ter se na koncu odločili zame.
To je zgodba, moto, da je treba v življenju tvegati, sprejeti izziv, ker le tako se izpopolnjuješ, izboljšuješ in ustvarjaš boljše življenje.
V tem podjetju sem zdaj zaposlena 15 let. A ne stagniram. Ljudje mislijo, da če si na istem delovnem mestu, da se ne izpopolnjuješ. Daleč od tega! Če želiš rasti ti in tvoje podjetje, kjer si zaposlen, moraš biti inovativen, vedno korak pred drugimi. Biti boljši. Biti drugačen.
Nataša Mežnarič
