Selekcijski intervju in kadrovanje z izkušnjami
Sama se pri izboru kandidatov srečujem z različnimi situacijami in nemalokrat se mi zgodi, da sem pri izboru v dilemi, saj imam pred seboj kandidate, ki sicer formalno izpolnjujejo razpisne pogoje, a se njihove osebnostne lastnosti in neverbalna komunikacija zelo razlikujejo od tistega kar v kandidatu »iščem«. Direktorji si namreč želimo kandidata, ki se bo najbolje »vpel« v obstoječo organizacijsko kulturo. Že tekom razgovora vešči opazimo različno odzivnost kandidatov in predhodno (ne) pripravljenost na razgovor in pogovor.
Z nekaterimi komunikacija steče odlično, drugi so bolj introvertirani in potrebujejo več vzpodbud. Seveda ni s tem nič narobe, če si le želimo tega dela in to se v kandidatih takoj prepozna. Vsak je primeren za določeno delovno mesto. Tih, introvertiran posameznik bo odličen kandidat za delovno mesto npr. programerja ali pa analitika. Poklici, kjer se pričakuje sodelovanje s timom, partnerji, kupci pa mora biti sposobnost odlične komunikacije na prvem mestu.
Pri svojem delu pogosto zaznavam, predvsem pri mlajših iskalcih zaposlitve, da imajo na razgovorih tremo. Vendar naj povem, da razumem njihovo stisko. Tudi sama sem bila v vlogi iskalke zaposlitve in spomnim se lastnih neprijetnih občutkov prepletenih z vprašanji: bom znala odgovoriti, jih bodo moja znanja, osebnostne lastnosti in kompetence navdušile, sem jim povedala dovolj, sem podala dovolj uporabnih predlogov, sem poudarila dosežke, … Da bo napetosti na razgovorih čim manj, kandidatom svetujem, da se nanje kar se da dobro pripravijo. Na spletu je na to temo že ogromno napisanega, posnetih pa je tudi veliko kratkih video posnetkov.
Psihologi trdijo, da ima na samo komunikacijo kar 55% vpliva govorica telesa, 40 % ton govora in le 7% izgovorjene besede. Neverbalna komunikacija pa predstavlja 95 % informacij na podlagi katerih si ustvarimo prvi vrsti, ki ga je kasneje težko spremeniti. Poskrbite, da vaš prvi vtis ne bo tudi zadnji.
Imeli smo primer, ko smo zaradi pomanjkanja časa hitro zaposlili kandidata z dobrimi referencami, kar se v praksi ni izkazalo kot edina in najboljša rešitev. Zanj smo si kasneje sicer vzeli čas, ga uvedli v delo, vendar pa so bile njegove osebnostne lastnosti, želje in pričakovanja tako drugačne od naših, da se ni zmogel prilagoditi notranji kulturi našega podjetja in sodelovanje z njim smo prekinili. To pa je pomenilo za naše podjetje in delavca, tako materialni deficit, kot izgubo časa in slabo voljo na obeh straneh. Ampak, vsi se na napakah učimo, kajne.
V svoji dolgoletni karieri sem se naučila, da pri izboru novih sodelavcev lahko zaupam svojemu notranjemu občutku. Ne nazadnje potrebujemo v svojem kolektivu osebo, ki se bo ujela s točno določeno delovno sredino, se vklopila v team sodelavcev in ponotranjila vrednote celotne družbe.
Pri samem izboru kandidatov se mi zdi pomembno, da HR direktorji na podlagi izkušenj, ki jih imamo, upoštevamo tudi svoj lasten instinkt. V pomoč pa so nam lahko klasični psihološki testi, ki pokažejo celotno sliko kandidata, ki jo je mogoče med razgovorom težje zaznati.
Tako kot si iskalci želijo najboljše službe, zanimivo in dobro plačano delo, poštenega delodajalca, si delodajalci želimo pravih kandidatov. Kandidatov, ki bodo z nami rasli, se strokovno in karierno razvijali in se z nami veselih uspehov in novih poslov.
Avtor: Saša Boštjančič, direktorica portala Optius.com