Gledališka snovanja v Novi Gorici so se začela leta 1955 z ustanovitvijo polprofesionalnega Goriškega (mestnega) gledališča, ki je leta 1969 preraslo v profesionalno institucijo in se preimenovalo v Primorsko dramsko gledališče. Med leti 1972 in 1991 je organiziralo mednarodni festival Goriško srečanje malih odrov (kasneje Srečanje gledališč Alpe-Jadran), ki je imel velik vpliv na takratni razvoj in afirmacijo gledališča. Leta 1994 je bila zgrajena nova gledališka stavba z moderno odrsko tehnologijo, leta 2004 pa je gledališče dobilo status institucije nacionalnega pomena, ki jo v celoti finančno podpira država, in spremenilo ime v Slovensko narodno gledališče Nova Gorica. Na pomen in usmerjenost gledališča bistveno vpliva geografska lega Nove Gorice na stiku slovanske in romanske kulture. Repertoar sestavljajo uprizoritve sodobnih in klasičnih dramskih besedil, zaznamujeta pa ga hkrati lokalna, mediteranska obarvanost in odprtost za nova iskanja, za eksperiment. Mediteransko noto, značilno za to območje Slovenije, je moč zaznati tako v izbiri dramskih del, še posebej komedij, kot tudi v samih uprizoritvah, za katere so značilne mediteranska dinamika, vročekrvnost, dialektalne barve in nemalokrat tudi ambientalne različice postavitev. Odprtost ansambla (stalni igralski ansambel šteje 22 članov, ob njih pa pogosto nastopajo tudi gostujoči igralci) in izbor režiserjev omogočata sodobne pristope in raziskovanja.