Živjo! Hvala, ker si prišla. Ali se lahko na kratko, z dvema stavkoma, predstaviš? Kaj danes delaš in kje si zaposlena?
Moje ime je Tina, prihajam iz Ljubljane, trenutno delam v skladišču z nakitom in sem vodja skladišča.
Kakšna je bila tvoja pot do izbranega poklica? Ali je to nekaj, kar si si vedno želela ali je zgolj tako naneslo?
V prejšnjem podjetju, kjer sem bila zaposlena, je delala moja sestra in sicer v pisarni. Ko sem se vrnila iz komune, so rabili pomoč v skladišču, pričela sem z delom in se poleg dela izobraževala, ker nisem imela opravljene srednje šole. V bistvu je bila pomoč vzajemna: oni so pomagali meni in jaz njim. Kasneje sem napredovala v vodjo skladišča, uživala sem v tem delu, ki sem ga opravljala. Celih 10 let sem bila zaposlena v tem podjetju.
Omenila si komuno. Moraš biti kar pogumen človek, da o teh zadevah / izkušnjah odkrito in odprto govoriš. Kdaj je pri tebi nastopil trenutek, ko si ugotovila, da je potrebno nekaj spremeniti in da pot na kateri si, ne bo ravno dobra za življenje?
Moje izkušnje z drogo so se začele zelo zgodaj. Pri 13-ih letih sem prvič kadila travo. Ne morem reči, da je bila kriva družba, ker družba smo vsi, tako jaz kot drugi. Potem smo šli še dlje, poskusili smo heroin in na koncu smo pristali vsi »na igli«, doma pa so nas »vrgli na cesto«. Ni nam preostalo drugega, kot da smo kradli. Na Metelkovi ulici so bile zapuščene hiše in tam smo bili mi. Na metadon smo hodili, drugače smo pa kradli. Minilo je 5 let od srečanja z drogo, ko me mati pri 18-ih letih želela poslati v komuno, vendar z moje strani še ni bil pravi trenutek. Zopet sem odšla od doma, še eno leto sem preživela na cesti. Potem pa se je zgodil prelomni trenutek. Zjutraj sem opazovala nasmejane ljudi, ki gredo v službo, ti pa ne veš, kam bi šel spat. Takrat sem dojela, da ne želim takega življenja. Poklicala sem domov in jih vprašala, če bi mi sedaj pomagali. Pristali so na pomoč, vendar z določenimi pogoji. Čez dan so dovolili, da sem doma, ponoči pa sem odhajala ven. Tako so dobili zaupanje vame, pol leta moraš namreč biti zdrav in brez drog, da so te sprejeli v komuno. Potem je prišel dan, ko je mati rekla, jutri greš v Italijo.
Kakšna je bil izkušnja s komuno? Ti je dala red, strukturo, da se lahko osamosvojiš in dejansko spremeniš način življenja?
Če izhajam iz svoje izkušnje, definitivno ja. Vsem seveda ne uspe. Od posameznika je odvisno, koliko se kdo poglobi v svoje težave in koliko ima volje in želje. Ženske imamo vseeno materinski čut v sebi in načeloma so moški v večjem številu povratniki. Jaz sem imela iste karakteristike, kot jih imam danes, samo na plano sem jih morala dati, predvsem pozitivne. V obdobju drogiranja si bolj črnogled, sam sebi najbolj ubogi in nič ne moreš, ostali pa lahko. Meni je komuna definitivno pomagala, v prvi vrsti, da sem sprejela samo sebe in se naučila peljati življenje naprej, tako s pozitivnimi kot negativnimi lastnostmi.
Kako si pridobila zaupanje delodajalca? Se mi zdi, da smo Slovenci nasploh malo nagnjeni k paranoji, da nas bo nekdo okradel ali pa, da nekdo ni primeren kandidat. Na tem mestu me zanima tvoj pristop, ali si bila iskrena: so vedeli, da prihajaš iz komune in si ozdravljena narkomanka?
V prvi službi so vedeli vsi. Nikoli mi ni nihče ničesar očital ali dajal občutka, da je sumničav do mene in mojega dela. To je moje življenje, jaz tega ne bi spremenila nikoli, ker potem ne bi bila oseba, kakršna sem danes. Sigurno pa se moraš dokazati in pridobiti zaupanje, tako kot vsak zaposleni, ki ni nikoli zabredel. Videli so, da sem delovna in tako so mi postopoma dodelili višje delovno mesto in več odgovornosti, s tem pa me tudi nagradili. V drugi službi pa seveda nisem prišla in takoj rekla, »jaz sem pa ozdravljena narkomanka«, ampak čez nekaj časa, ko je pogovor nanesel na temo, »zakaj pa ti nisi v šolo hodila«, sem odkrito povedala za svojo izkušnjo. Vsi so jo normalno sprejeli in nikoli nisem dobila občutka, da bi me zaradi tega kdo drugače obravnaval.
Torej ni bilo predsodkov. Dokazala si se preko svojega dela. Prej si omenila, da si se ob delu dodatno izobraževala. Katero stopnjo izobrazbe si dosegla?
Iskreno povedano, nikoli nisem bila navdušena nad šolo, saj sem bila vedno bolj energična in težko »pri miru«, sedenje in učenje mi ni šlo preveč dobro :). Pa vendar sem morala zaključiti vsaj srednjo šolo, tako sem ob delu opravila poklicno trgovsko šolo, potem sem nadaljevala izobraževanje za ekonomskega tehnika, vendar mi malo še manjka do zaključka.
Tudi to je super. Ni merilo, da imaš zaključeno fakulteto, bistveno je, da se znajdeš v življenju.
Do sedaj me ni še nihče vprašal, kakšno izobrazbo imam.
Torej, stereotip o izobrazbi res ne drži. Verjetno so ljudje, ki imajo višjo izobrazbo, bolj obremenjeni s tem. Kako poteka tvoj delovni dan in tvoje delo?
Imam dva otroka, dvojčka. Od 7h – 15h je moj delovnik, vendar sem običajno na delovnem mestu prej, cca. ob 6:30, ker imam kot vodja določene zadolžitve. Pregledam dnevni plan za trgovine v Sloveniji in na Hrvaškem, občasno tudi v Makedoniji, razporedim delo med zaposlene in študente. Načeloma je delo bolj rutinsko, prevzemanje, komisioniranje, priprava dobavnic.
Torej uživaš v svojem delu?
Absolutno.
Ali te je mogoče kdaj s tvojega »prejšnjega sveta oziroma življena« kdo kontaktiral, te spremljajo? Ali te je morda kdo kdaj vprašal, kakšen je recept, da zaživiš življenje brez drog, te prosil za pomoč? Je še kdo, ki ga poznaš iz te obstoječe družbe, da se je pobral in se spravil na zavidljivo življenjsko pot, ker kot si že prej omenila, marsikdo obupa in ne vidi izhoda.
Veliko kontaktov imamo, predvsem iz Italije, ker sem bila tam v komuni. Videvamo se sicer ne, ampak se spremljamo preko družabnega omrežja Facebook. Skoraj vsi imamo sedaj že otroke, saj je od mojega zdravljenja minilo že 18 let. Pomagati poskušam pa tako, da povem svojo izkušnjo, če se kdo sooča z enakim problemom. Na začetku sem se udeleževala tudi srečanj s starši odvisnikov in se pogovarjala z njimi, jim odgovarjala na njihova vprašanja. Eno leto po odhodu so me povabili za en mesec v komuno, kjer sem bila na zdravljenju, da sem jim pomagala. Nikoli mi ni problem sodelovati ali komu pomagati.
Kaj pa je tisto, kar te je držalo in te še vedno drži »nad vodo«, da nikoli več ne posežeš po drogah? Je še vedno prisotna želja? Ko enkrat to odrežeš, si nad tem ali so še vedno kakšne skomine?
Potem, ko sem nehala uživati drogo, nisem imela več težav oziroma dileme. To je bilo poglavje v življenju, ki sem ga zaprla. Ljudje še vedno kadijo cigarete, travo, se drogirajo, tega ne more nihče preprečiti, vendar to zame ni merilo, da se z nekom ne bi družila, ker zaradi tega ni slab človek. Nikoli me ni nazaj potegnilo. Narkomani potrebujemo stimulacijo oziroma cilje v življenju. Opraviš izpit za avto, pa ti zraste ego. Zaključiš izobraževanje in je »vaaaau«. Tako lahko dobro funkcioniraš, saj si se prej počutil ničvrednega. Male stvari, ki so nekomu samoumevne, so nam male zmage, ki te polnijo.
Imaš kakšne hobije? Jih povezuješ s službo? Si se mogoče podala tudi v šport? Verjamem, da imaš že z dvojčkoma veliko dela, pa vendar, s čim si zapolniš svoj prosti čas?
V zadnjih dveh letih sem se bolj intenzivno lotila teka, prej sta bila otroka premajhna in nisem imela časa.
Sigurno imaš do življenja drugačen odnos kot nekdo, ki mu v življenju gre vse kot po maslu. Imaš morda drugačno hvaležnost do življenja, ker si šla skozi tako hudo izkušnjo?
Menim, da ja. Nekdo, ki je bil totalno na dnu, na cesti, ni imel nič, sigurno vse bolj ceni. Da imaš streho nad glavo, službo - pa tudi, če imaš slabo plačo, nekdo tudi tega nima ali iz kakršnegakoli razloga ne more delati. To so sigurno stvari, ki so nekomu samoumevne oziroma se nekdo pritožuje nad njimi, jaz pa jih cenim bolj kot marsikdo drug.
Kaj pa tvoj nasvet mladim, ki začenjajo svojo karierno pot in še iščejo službo? So morda premalo opremljeni s tem, da je potrebno vztrajati, da nista ena ali dve zavrnitvi konec sveta? Kaj bi jim svetovala? Morda tvoje sporočilo, kako se vesti v današnjem času, ko imamo vse, pa hkrati nimamo nič in nismo z ničemer zadovoljni?
Najprej mora človek ceniti samega sebe, od tukaj vse izvira: če nekaj dosežeš sam pri sebi, potem lahko tudi pri drugih. Vztrajnost je lepa čednost. Jaz sem šla k zobozdravniku, pa me gospa ni želela vzeti, ker sem ozdravljena narkomanka, čeprav sem imela vse papirje, da sem ozdravljena. Iskala sem naprej, slej kot prej se najde nekdo, ki je čuten in razumevajoč, ki sprejme človeka takega kot je. Večina je v mladosti naredila polno napak.
Seveda, veliko tudi v odrasli dobi :)
Točno tako, če prej ne, pa potem v odrasli dobi.
Tvoj življenjski moto?
Spoštujem ljudi, najbolj pa iskrenost, ne glede na odnos – med prijatelji, v službi med sodelavci. Pomagati sočloveku, pa ne zato, da boš kaj dobil nazaj, ampak zato, ker si to želiš narediti.
Pripravila: Sanda Jerman, vodja projektov na portalu Optius.com
Vir slike: Pexel
